Pred časom (v prejšnjem mesecu ) naš trijo adijo študira, da bi blo fajn v soboto nekam it. V kamniško savinjske Alpe. Takrat še jaz nisem bil ogret za kake daljše ture, pa tudi čase in razdalje sem za naš tempo že pozabil. Zato nismo preveč planirali. Glavni ideji sta bili, treba zame zgodaj ustat in za začetek proti Brani (2253 m). Pa smo vklopili ure pri Domu planincev (837 m) in začeli z vzponom proti Okrešlju. Mimo slapa Rinka in izvira Savinje, kjer so se že navsezgodaj malo ohladili. Se zmeraj pozabi, da je tudi na začetku, pred Okrešljem, že kar vzpon. Pred kočo, kjer je GRS Celje izdelal inovativne ležalnike iz palet smo se malo zagledali v jutranjo Tursko in Mrzlo goro ter krenili proti Kamniškem sedlu in Brani. Po melišču se je hotlo malo vleč, ampak nič novega za do kamniškega sedla :). Naprej na zahtevni poti pa sem občudoval kako v grapi zgleda vse tako blizu, a je dlje kot izgleda. (Mrzla gora recimo, pa že do Rink bi se hodilo neki časa). Na poti do vrha Brane, smo se malo razšli, saj v gneči (zame je bila res gneča) nismo mogli držati skupnega tempa. Sploh v srednjem delu, kjerr se primem vaoval ali skale. Počakali smo se kar na vrhu, kjer smo se zagledali v Skuto, Rinke ter makarone v posodi. Sestopili smo do kamniškega sedla in se odločili nadaljevat na Planjavo. Gneče ni bilo toliko, kot na Brano. Bilo je tudi večje zadovoljstvo nad tem, da smo si to goro pustili za kasneje, saj se je nad Brano že začela zbirati megla in se spuščala do kamniškega sedla proti Planjavi. Se je pa nad meglo toliko bolj ogrelo, sploh ko smo bili naprej od razpotja Nad sukalnikom in korakali proti vrhu. Na vrhu zopet malenkost hrane, počitka, in pogledov, na dvigajočo se meglo. Dvignila se je skoraj do vrha. Razgledi na vrhu so še lepši a sestop je bil skozi plast megle. Pri sedlu kratek postanek, nato pa spust v dolino.
Do zadnjega kamna...